Moški rabimo moč, da se izrinemo iz materinega zaobjema.

Da ne pokleknemo, ko čutimo, da nekaj ni prav. Veš to, ker se ti celo telo odziva. Jajca, pleksus, hrbtenica, oči, trebuh, ramena, in še kod, tudi v srcu. To, kar čutiš, je instinkt.

Govori ti, a zaradi nemoči iz oklepa mame, se ne prebiješ čez šibkost, nemoč žensko ustaviti, jo usmeriti, ne zmoreš voditi.

Paziš se, preveč občutljiv ali pa si škodljivo grob, brez občutka. Vse zaradi oklepa tvoje mame.

Še vedno nas drži nepostavljenega, kjer bi vedeli in zaupali svojemu instinktu in moči.

Naša vloga je popravljanje poti, zgrešenih poti, usmerjanje ali držanje prave poti. Smo zaščitniki.

A s pazenjem ali pa nasilnostjo ne usmerjamo poti. Ženska nima varnosti. In nas zapusti. Njeno telo ne čuti varnosti, pa ni važno, kaj ji govorimo, se borimo za prepoznanje ali se trudimo dokazati.

Takrat tega, kar rabiš, nimaš v sebi.

Pusti za seboj pazljivost. Ne ve vedno, kaj je prav. Ne ve vedno, kako in kaj. Izgubi se, ker se tudi sama ne zmore začutiti. Se zgubi v čustvih. Je skrbna, čutna, neguje, ljubi, a jo tudi zanese. Takrat jo loviš, ustaviš in usmerjaš ti. In to ji da varnost. Čutila jo bo v celem svojem bitju.

Mentalno ti bo oporekala in mislil boš lahko, da boš kaznovan. A čuti svojo moč in instinkt in začuti, kaj je res. Opazi njeno telo, ta govori resnico. Primi jo. Z dotikom boš povedal velikokrat več kot s katerokoli besedo.

Tvoj dotik in pa energija, ne besede, povedo, ali stojiš v moči ali ne.

Spusti svojo mamo in pazljivost. Ženske ne rabijo pazljivost. Nežnost ja, ne pa omahovanja in neskončnih dvomov, ali imaš prav ali ne, če ji pristopiš, jo ogovoriš, ji ponudiš roko, ji poveš kam.

Žal nas mame po večini niso naučile, kako ravnati z žensko. In ne očetje niso znali.

Sreča je, da imaš vse že v sebi. Upaj si.